Zgodovina KUD Dobrova
Ustanovljeno 1950
Kulturno življenje je bilo na Dobrovi že od nekdaj bogato. Dolga leta je kulturno dogajanje vodila dramska tradicija, ki je na Dobrovi je stara že več kot 100 let. G. Dolinar hrani nekaj fotografij, ki datirajo celo v leto 1920. Po drugi svetovni vojni se je kulturno udejstvovanje tudi formalno organiziralo. Od 1945 do 1950 se je društvo imenovalo Ljudsko prosvetno društvo Dobrova. Od 1950 pa KUD (Kulturno umetniško društvo) »Dolomiti« Dobrova pri Ljubljani. V dokumentih (kot npr. na obrazcu za zavarovanje proti vlomu iz junija 1955) pa se pojavlja tudi ime KUD Dobrova.
Najplodnejše obdobje je bilo takoj po vojni, v letih 1946-1956, ko so bili nosilci dogajanja Branko in Draga Musar, Jože Fatur ter kasneje Miro Peljhan, Ivan Dolinar, Franci Zadnikar in še mnogi drugi prizadevni posamezniki. V tem času je znotraj društva delovalo več sekcij, ki pa niso bile strogo ločene. Lahko bi se reklo, da so vsi počeli vse. Bili so igralci, pevci, plesalci, glasbeniki in hkrati še gasilci. Tako npr. iz Zapisnika občnega zbora KUD-a iz leta 1953 (19. septembra) izvemo, da je največji uspeh dosegla dramatska sekcija«… »Tudi pevska sekcija je dosegla nekaj uspeha. Težava je v tem, ker so eni in isti ljudje vključeni povsod. V bodoče bo treba to sekcijo poživeti in razširiti.« Zbor naj bi torej dosegal manjše uspehe predvsem zato, ker je bila večina vključena v dramsko sekcijo in se tam najbolj udejstvovala.
Iz Poročila občnega zbora iz leta 1955 (12. novembra) lahko npr. izvemo, da je najbolj aktivna in tudi najbolj številčna dramska sekcija. Ta se je sprva enkrat tedensko sestajala v t.i. stari dvorani (v današnjem župnišču, kjer je bila tedaj šola), kasneje pa v dvorani Zadružnega doma, ki je bil sezidan v letih 1952/53. Dramska sekcija je vsako leto na oder postavila nekaj novih iger (letno ponavadi 3 premiere), ponovila nekaj starih in gostovala. Največ gostovanj so opravili po bližnji okolici – v Horjulu, Polhovemu Gradcu, v šoli na Katarini, v Šentvidu, Škofljici, Lavrici, Podpeči. Sodelovali so v Vinski trgatvi ter pri Kulturnem tednu. Sekcija je imela svojo bogato kulisarno, v zvezi s katero je tajnica društva, Draga Musar, v omenjenem poročilu zapisala: »Stanje prostorov, ki jih upravlja društvo je zelo dobro. Včasih se komu malo zamerimo, če strogo varujemo inventar društva; a verjemite, da je to potrebno, če hočemo imeti red na odru, v kulisarni in pri rekvizitih.« Kulise in rekviziti so bili zelo bogati; nekaj so jih izdelali sami, nekaj pa scenografinja češkega rodu, ki jo je takratni režiser Branko Musar spoznal pri delu na televiziji. Veliko stilnega pohištva so odkupili (z zamenjavo) iz rezidence nekdanjega glavarja dežele Kranjske (pri Pokljukarjevih). Zelo zanimiva pa je tudi zgodba o žametni zavesi za oder. Denar zanjo (menda 100 dolarjev) so zbrali izseljenci, ameriški Sllovenci. Peljhanova sorodnika, Ana in Joe Kastelic sta poslala pismo, v katerem so zabeleženi darovalci (pismo je arhivirano v albumu KUD-a). Zaveso so morali nato naročiti v Trstu, saj se pri nas takega materiala ni dobilo.
Dramska sekcija pa ni bila priljubljena le pri domačem občinstvu, dosegala je tudi lepe uspehe na tekmovanjih. »Po oceni tekmovalne komisije je delo dramskega odseka doseglo najboljši uspeh v okraju«, za kar so dobili diplomo in denarno nagrado. Okraj Ljubljana – okolica je tedaj segal od Litije do Postojne in vse do Kranja.
Večinoma so igrali bolj kmečke igre, polotili pa so se tudi zahtevnejših. Igra »Kovarstvo in ljubezen«, je bila pravi Janez Dolinar, npr. prevedena za ljubljansko Dramo, pa so rekli, da je za njih preveč zahtevna, da nimajo takšnega ansambla in so jo igrali na Dobrovi.
Mešani pevski zbor je v glavnem nastopal v okviru ostalih prireditev; ob raznih obletnicah, na občinskem prazniku, skupaj z godbo ali spevoigro. V tistem času ga je vodil Ivan Sadar.Recitacijska sekcija je prirejala literarne večere, izobraževalna sekcija pa predavanja z diapozitivi (npr. predavanje »Po naši lepi domovini«) ter je občasno predvajala celovečerne filme. Godbena sekcija je bila ustanovljena leta 1955, inštrumente pa so kupili z denarjem KUD-a. Folkloristi so se ukvarjali z ljudskimi plesi (noše so imeli svoje) in vsako jesen organizirali narodni običaj vinske trgatve s povorko. Na trgatvi so prav tako sodelovali vsi.
Tudi knjižnica je omenjena v zapisnikih in poročilih. Prizadevali so si za večji nakup literature in upoštevanje mladine; v Zapisniku iz leta 1953 so npr. odredili nakup knjig Karla Maya. »Največ izposoja delavski naraščaj in kmečka mladina«, je nato zapisano v Poročilu iz leta 1955. Takratni knjižničar, Janez Zalaznik, je bil poslan na štirinajst dnevno izobraževanje v Ljubljano. Izobraževali pa so se še na drugih področjih. Tako sta npr. Miro Peljhan in Janez Dolinar v Bohinju obiskovala začetni, naslednje leto v Kopru pa še nadaljevalni tečaj režije.
Člani so se vsako leto odpravili na kakšen izlet. Največkrat v bližnjo okolico, ob zaključku sezone pa v hribe – na Begunjščico, na Sedmera jezera,…
Vinska trgatev je bila množična prireditev, igra, povorka, ki se je ponavadi odvijala prvi teden v oktobru. Organizirala naj bi jo folklorna sekcija, sodelovali pa so vsi člani KUD-a skupaj z gasilci. V povorki, ki se je začela na Dobrovi, je bil prvi konjenik, potem na kočiji župan in županja ter občinski tajnik, za njimi so bili na enem vozu viničarji in viničarke, na drugem godba, za tem vozom je bil majhen voziček na katerem se je peljal berač. S povorko so šli do Tobačne tovarne, kjer so obrnili in šli nazaj do Gorjanca ter na Dobrovo. To je bilo dopoldne, popoldne oz. zvečer pa je bila veselica. Zadnja leta so šli s povorko samo na Vič do križišča in nato do Gorjanca, ker je bil promet po Tržaški ulici že prevelik. Zelo pomembna osebnost Vinske trgatve je bil berač, ki je bil neugledno napravljen (v kakšnem kožuhu) in se je vozil na majhnem vozičku, a je vendarle predstavljal županovega sorodnika, ki pa ga ta ni hotel priznati. Zmeraj je bil blizu župana. Na trgatvi so imeli tudi zapor. če je kdo nagajal beraču, so ga biriči ujeli in dali v zapor. Tam je moral biti toliko časa, dokler ga kdo ni odkupil. Zvečer se je dogajanje preselilo v dvorano. Tam je bila pod stropom na sredi narejena krona iz najlepših grozdov in sadja, po celem plesišču pa so viseli grozdi, kar je ponazarjalo vinograd. če je šel kdo z viničarko (dekletom v narodni noši) plesat, je moral plačati. Prav tako je moral plačati, če je utrgal grozd – tisti iz vinograda so bili cenejši kot iz krone. Fantje so se hoteli postaviti, ko so plesali z dekleti in zato trgali grozde. Biriči so jih nato prijeli in so morali plačati. Zaslužek od trgatve so vlagali nazaj v KUD; v kulise, inventar, razsvetljavo, ozvočenje,…
Kulturni teden je še ena posebnost tistega časa. Največkrat je bil izveden v času takratnega občinskega praznika, v tednu okrog 7. maja. Včasih pa so ga priredili tudi ob obletnici ustanovitve OF ali posebej kot »Prešernov teden«. Datum 7. maj je bil izbran na predlog Musarja in sicer so tako počastili dan, ko naj bi padle prve žrtve in je bil izvršen prvi napad na Dobrovo v času NOV. Kulturni teden se je ponavadi začel s slavnostno akademijo v Zadružnem domu. Na njej so se predstavile sekcije KUD-a in gasilci. Tekom tedna so bile nato uprizorjene različne igre, priredili so literarni večer z recitacijami pesmi partizanskih pesnikov in predavanje z diapozitivi ali predvajanje filma. Včasih so dogodek združili z odkritjem spomenika, kot npr. leta 1956, ko je bila svečanost ob odkritju spomenika padlim v NOV na Dobrovi. če se je teden začel zgodaj so v dogajanje vključili še kres pred praznikom dela. Leta 1953 so kulturni teden zaključili z izletom »Po stezah dolomitskega odreda«. Takratno prireditev pa naj bi obiskalo kar okrog 1000 ljudi.
To je le nekaj utrinkov iz življenja na Dobrovi v takratnem času.
